KRATKA BIOGRAFIJA:
Rođena sam u Virju, profesorica engleskog jezika /sada u mirovini / aktivna,vanjska suradnica u dopunskoj nastavi na albanskom jeziku, bavim se prevođenjem sa engleskog jezika na hrvatski i obrnuto kao i sa albanskog jezika na hrvatski i obrnuto. Prevela sam dvije knjige /Spas u Albaniji i Kad bol obećava ljubav sa albanskog na hrvatski. Nastupala sam po Domovima umirovljenika recitirajući svoju poeziju koju izričito pišem na podravskom kajkavskom narječju. Pišem i haiku na hrvatskom. Nastupala sam na Radio Martinu u emisiji Igračke vjetrova, idući nastup će biti u 12/2018. Uskoro ću izdati moju prvu zbirku zavičajnih pjesama o Virju. Udata sam ,majka dvoje odrasle djece, baka dviju prekrasnih unučica ,humanitarka /
BIBLIOGRAFIJA:
H. Sarner :Spas u Albaniji /prijedod sa engleskog na hrvatski u izdanju Foruma albanskih intelektualaca,
Edmond Tupja :Kad bol obećava ljubav, prijevod sa albanskog na hrvatski jezik.
***
ŠOSTAR PETRINA /Frau Lela /
Velika radnja blizo Križanja.
Na cimeru piše: “Postolar i Obučar”,
z moškom i ženskom cipelom narisan .
A vnotre je bil jeden šostar
kej so ga si z poštovanja zvali
Petrina Mešter . Zval se Pero , Ličan se rodil,
al Virovec je v duši i srcu bil
z svojom familijom
v tom bogatom mestu je živeti štel.
Jako je maren bil
kak bi kruha zaslužil
i deco svojo školoval.
Navek je pri njem vu verštatu
sveta puno bilo,
pak se i kojo kupico
v zdravlje popilo ,
i dober posel
z mušterijom dogovorilo.
Na niskom pajnklu se je stalo:
drveni klinci, teksi, železni čavlji,
klešča , batiči, potkovice male,zavinote igle ,
dogačke škarje, ravnala, špage , smole,
centimetri i blajštift olovka,
stopa s tri roga, železna, žmeka,
koji žniranec, mali stlčec tronožec
na kojem sem i ja znala sedeti,
v tateka svojega gledeti
kak je delal nove cipele,
negdar mu i kakvoga alata dodavati.
V ormaru so kože za cipele stale,
po štavlenju još dišale, kalupi -stopali dreveni ,
matrijali, đoni i futeri, cinkvajsi beli ,
kefe i “Ilirija “boksi za glancati cipele.
A mušterije ? Sakvačke i naopačke!
Apotekarishe Frau Lela
navek je nekakve posebne
cipele i sandale štela.
Frau Lela je navek nekaj ekstra štela.
Znal je njene želje samo Herr Peter.
“Ja, zipela gut, jako ales gut za
Frau Lela, Ich baš takve štela.”
Znala je, kak japatekarica,
ženam savete deliti : žene , ak bote štele
lepoga rumenoga lica imeti,
onda najte telečega šnicla jesti,
neg si ga na lice denete ,
tak ni jedne gobe imele ne bote .
Njezin stari, debeli mož Puba Taboršak
samo je sedel, gledel ,nekojega besa
po germanski sebi v brado mrnđal.
Morti bo Lelo spuntal kej nebo puno novac
za Leline hire i cipele dal .
Njihov cucek haski, Asta je
z njemi navek išel, kak kontrola
i čekal , dok bo mera za Leline
cipele fertig – gotova.
A se mora biti prava koža!
Beli, crleni, drap, teleči boks
za leke sandale.
Crna koža za špancir-cipele,
čanđava za gojzerice,
žmekasta za čižmice,
zmijska koža za salonke , lakerana za štiklice,
od antilopa na žnirance za polu-cipelice .
Apotekarishe Frau Lela
zbirljiva tak je bila da je gotove cipele.
na apotekarsko precizno vago merila ,
kej cipele žmeke nebi smele biti
i njeno malo , germansko nogo opteretiti.
T o se zove žena od mere!
Apotekarica precizna kak vagica .
Samo je šostar Peter
Frau Leline želje znal spuniti ,
nigdar joj sandale, cipele, bakanđe ,
neso žmeke bile za hoditi.
Frau Lela platila bi kak se patri.
“Ja, meister Peter ovo za zipele gelt ,
a ovo nofac za gešenke!
Zipela ales gut , super gut
Ich došla praviti zipela i drugi put .”
A šostar Peter, moj tatek je bil.
Meni, svoji mali deklički Đurđički,
najlepše cipele je napravil,
kak i moji lepi mami Mandi i braceku Mati.
Tak sem se znala s tatom štimati ,
a nove cipele sakomu,pokazivati ,
tateka i njegov posel reklamirati .
Nažalost, šostara Petra več zdavnja ne,
tam v Gornjem Vrapču v zdenom grobu spi
al još navek njegva majstorska svedodžba
v moji sobi na zidu visi,v mene gledi , kak i ja v nju!
Tata , ti ja smo dva biča , jednaka .
Tata , još navek imam te rada .
Sega dobroga, pametnoga ,korisnoga ,vrednoga si me navčil,
a najviše življenja pravednoga ,moralnoga, poštenoga .
Fala ti za sega toga .
PRVA SIMPATIJA
Bil si moja prva deteča simpatija.
Bili smo đaki mali
i nišče za to neso znali
samo ti i ja, samo ja i ti.
A morti niti ti, samo ja,
jer si bil MOJA prva, školska simpatija.
Vu virovsko školo skup smo hodili,
za roke male se tak sramečki držali,
ispod joka poskrivečki gledeli,
v pionirskom kolu , na priredbi
navek skup tancali .
Se ti toga morti sečaš? Ti i ja.
Tak sem nas JA zamišljala.
T i si bil MOJA prva simpatija.
Morti i ja tvoja? To se još ne zna!
Nebo se nigdar ni znalo.
T o so morti samo dva srčeka znala ,
al si neso na glas povedala.
I onda si najempot , samo nestal,
više te neje bilo tu,
nekam si otišel,
ni “zbogom” mi nesi rekel!
Ja sem se onak, potiho
naivno, posramečki nadala
da bom od tebe nekakvoga poročka dobila,
da mi boš nekakvo pismo poslal.
Bila sem tak žalobna.
Nigdar, nažalost, neje nikakvo pismo došlo.
Morti nesi mojo atreso znal
il te bilo , sram , strah,
kej je moj tatek v pošti delal,
za pismo bi mam seznal!
Nigdar te više tu na Vire neje bilo.
Morti i sad još ne znaš,
da si bil moja PRVA deteča simpatija,
a ja ti to nigdar nesem povedla ,
nesem se od srama ufala .
V druge senje i življenje si prešel ti.
Znala sem te senjati,
tvoje globoke plave joči sebi zvati,
po tvojem lepom ličeku te dragati.
Znala sem te senjati
da si mi kušleca došel dati.
Sakej sem o tebi senjala. Za badav!
Drugem potem si v zivot prešel,
a tak sem i ja!
Al ti si mi navek ostal v srcu,
v spomenaru – prva simpatija.
Ak se što bo prepoznal –
pak mi se bo, morti i javil.
***
NORI VETER
Kak je snočka puhal
jaki nori veter ,
seje skoro čerepe
z kroha doli stepel ,
kak da je nore glive jel ,
kak da je ponorel .
Na obloke je hukal ,
lupal, drmal i nabijal,
taj nori, zdeni veter
kak nišče i nigdar .
Mira nam celo noč ne dal:
žice s bandere je strgal,
ne bilo elektrike i bila je crna kmica
i niš se videlo ne. Kmica .Mrak.
Veter je hukal i hukal baš kak bedak.
Oj, nori veter, kak da si se ludoga tuduma napil!
Boš sa stekla z obloka razbil.
Pak je tak lupal v ganku z vrati
nikomu neje dal pošteno spati.
Jaboke je skoro se dole stepel,
se granje vu vrtu spovijal,
mačke spat poteral.
V dimnjaka smrdlivoga dima zgural ,
dupleru na tanjeru goreti ,ne dal,
ni petrijolki na steni tinjati ,
niti peči , kak se patri, goreti.
Vatro je , kak z vodom zgasil,
i sega pepela z pepeljarke po hiži stepel,
v joči nam se zaprašil,
Tak je te nori veter, celo noč norijal!
Cucki so pak v strahu čkomeli,
kej bi z tem norcem posla po noči imeli,
pak so rajše čkomeli.
Ha , bo veter sam stal i prešel!
Zemljanoga čupa z kiselim mlekom je potrl,
lojtro, motiko, rasohe je tak leko zrušil ,
bele vilane, vankušnice,
moško robačo i ženske gače,
na labavom vožu lanene obrisače,
stolnjake, stolničke , feringo,
frtune , šulce i staro ponjavo .
Se je to hudi veter zrušil,
v blato na dvoru hitil .
Vrata od dvora širom otprl.
Kak stekli cucek je ponorel!
Cunki so bežali po dvoru, plotu
smrdlivo prašino je digel po potu
i niš se veter ne sramil
kej je takvoga kvara napravil.
Baroka bo pak morala to se
prati, flebati, šterkati, prestirati.
Joj, hudi veter, naj više bedaka
i norca z mene delati, pak sem tak trudna
kej nemrem više ni na nogaj stati .
Nišče vetra za prav ne videl
a takvoga je kvara napravil!
Da bi ga čovek mogel
zešpotati i navek kleti.
Je , al nemreš ti prefriganca
tak leko vloviti i zapreti.
Najempot je hudi veter stal.
Niš ne više puhal.
Friškoga zraka si vdahnol.
Malko se odmaral.
Kak da se nečega splašil.
Gluhi , slepi mir je bil
pak se veliki, žoti Mesec za oblak skril,
vetru pokazati pota ne štel
tak, kej je veter pak- ponorel.
Mesec se slatko , sneno, vetru smejal i
v tili čas ga ,mam poteral.
Veter je bil gol-kak bogec bez kapota.!
Hudi veter hodi v krej
dej nam leko noč i smiraj.
***
SLADOLED
Ringe, ringe, rajca,
kokoši so znesle jajca.
Pak smo ih onak,
po tiho, z gnjezda vkrali
i pri sladoledaru
na Križanje brzo dali.
Gledeli smo v staroga,
s belom kapom sladoledara
kej nam za jajca bo dal
slatkoga, za lizati, dara.
Dve kuglice čarobnoga,
sladoleda zdenoga .
Nišče ne znal dok nas ne videl,
da smo doma v tuljcu
slatke grehe nosili
v rokaj čvrsto držali
kej nam ne bodo sladoledi opali.
A zdeno, slatko poslastico
smo tak brzo lizali, lizali ,srkali
i si se z njom zamosali.
Pak nam je i više kuglic dal i rekel
da drugi pot više z doma donesemo jajec
za prošli dog i vekši tuljec.
Je, a onda je domo bilo špota
kak smo, kakti jajca z kokošinjca i mami krali,
za kuglice slatkoga, zdenoga greha
pri sladoledaru menjali.
Bič je imel dosta posla
šaral noge, prste, nosa.
Mam smo sladoleda zabili,
za vuha još i kojo čuško dobili,
čvrsto obečali, da ne bomo nigdar više
doma jajca za sladoleda krali / do prve prilike /.
Puno se tvorničkoga sladoleda polizalo,
al neso tak slatki, fini i zdeni bili
kak onda, dok se za nje jajca kralo..
***
TATI
Jooj, ljudi dragi,
treba znati da so snočka
v našem selu bili tati.
S crnemi škriljaki, torbami,
maskerani z larfami.
Z naiža Martinovoga
zeli so šarane i masne slanine,
šunke, kobasice, cvirke ,
prezvuršta , žbanjo nove masti
da ne bo bogec imel kej jesti
i svojemi gostom dati.
S Jandraševe so štale
kravo Pisavo i teličko malo
brez voža vun speljali,
zasuna raštimali ,
vodo z vedrice po štali zlejali
a da neso ništ krave mukale.
I Francini se zelo: je , je ,
z kokošinjca tri kokoši, dva purana ,
bela jajca , fanj debeloga pevca,
gosaka šopanoga, Katico i Jureka ,
raco i racaka , pavuna gizdavoga
i veliko vrečo perja ščehanoga.
A z podruma Jožinovoga
jedno demižonko vina crnjaka,
prge sira, dva rajfa češnjeka.
i još so stoječ malo spili
dve litrenke kiseliša .
Po zemlji so takaj, z lajta,
zlejali staroga bučkuriša.
A z vrta Jalžinoga
so mrkevco, petrožila, vugorke,
luka , rono , mahune graha mladoga ,
gladijole , aleluje , grgine , fajglice dišeče
Se so to pogazile tatove noge , bežeče .
Jooj, ljudi, pa kej je to na te svet došlo?
Moramo nočno stražo posložiti
kej nam tati ne bodo
našo muko i truda
tak leko pogazili i vništili.
Dok so tati kvara delali ,
mački so se fanj klali,
med sebi mrnđali, mjafkali,
a Mesec žoto- srebreni tak se lepo smejal,
još tatom po mesečini pota povedal!.
Cucki so, kak navek, spali.
A kej bi drugo delali ?
Čkomeli, čkomeli i senjali,
tak so trdo spali i ni jempot
neso zalajali, ni z repom zamahali
kak da so bili zacoprani!
Tati, tati i vami
bodo došli hudi cajti!
Se vas treba pohapsiti
i v rešt postrojiti,
a se vkradeno muko
poštenom svetu mam
vrnoti i kvara nadoknaditi.
***
ŠINTERI I ZELENI KARIJOL
Vroče je i sparno.
Pravi letnji den z prašinom.
Na Križanju, najempot,
zeleni i veliki se stvoril karijol.
Vrata železna je otprl,
a dve spodobe od čoveka
kak stekli cucki,
z botami so se zaleteli
i cucke vnoter
na brzinu narivati šteli.
Bilo je cuckov fanj.
Mali cucek je tak žalosno cviljil,
a jeden žoti, veliki , kak telec je bil,
crno-beli kusasti seje vrtel i norel,
čanđavi kudravi mam je pobegel
kak je brže mogel.
Tak so se si brzo razbežali ,
si so tak najempot ,
lajali, lajali, režali, buko i gužvo delali,
si so zobe tak kesili, jezike plazili,
na šintare kavgo dignoli. Najempot,
si so tak brzo pobegli, nestali.!
Karijol je, ipak, jednoga vlovil,
z botom ga šinter vnoter brzo narivljal,
jos brze za njem vrata zarigljal
kej mu nebo vun pobegel.
Presli so šinteri.
Presli so sinteri.!
Prešel je zeleni karijol!
Prašino je za sebom podignol.
Pak bo najempot došel,
drugo rundo cuckov pokupil.
***
PRI ŠOŠU
Malo dalje na drugom voglu
kupiti se sakej moglo .
tu je popularni Francek Šoš
gizdav i navek nasmejan
rezal robu i za groš,
samo si trebal povedati ,
da bi štel bi kupiti nečega još.
Francek je bil fanj brzi
i navek povedal nekakov štos.
Šivalo se feringe ,vilane ,
vankušnice od finoga platna,
šarani parhet za matvonke,
suknje ,frtune ,cajga štofa
delina, damasta ,popelina ,
kupite žene sega toga ,/ak bo rata /
dok još pri Šošu ima ,
se se bo tak brzo prodalo ,
nebo vam nike ostalo,
morti dojete pred zatvorena vrata !.
Kej ve ima novoga pri Šošu?
Ima, ima! Sega ima, sakvačkoga.
Šamije crlene, žote, plave, ronine,
svile za bluze i “trevire”za suknje rozničane ,
debeloga štofa za kapute “cibelina “,
za frtune matrijala delina ,
za moške gače glota crnoga,
plavoga, finoga za ajncuge štofa,
futera jeftinoga, žoržeta plavoga ,roznoga,
tila, čipke i baršuna ,
Ima i preveč finoga platna,
za stolnjake, stolnice i vilane,
lepoga damasta za svate mladine.
Štomfi tenki i debeli , najlonke,
dokolenke sake fele, jeftine hambrelje ,
gumilastike, svitnjake ,robce svilnjake
igle, konce, svila “Mare”,
cerade i plasticne stolnjake ,
gombe, crne glot gače.
Drukere, ziherice i špenadle,
A reslov? Koliko očeš za novce male .
Firange šarane, platna za štikati,
gaze za mleka cediti.
Al kej mi to se vredi
kad se nema tolke novce za potrošiti.
A pri Šošu navek gužva –
dojde nova roba, mam se , tili čas proda.
A Francek se smejal, trljal roke , novac brojal.
***
PAJCEK NA KOLINJU
Stigla je zima.Pajceka bomo klali
kej bomo mesa i masti imeli.
Smržnjeno, stekleno, megleno ranje
i društvo kej bo si kupico rakije popilo
prije neg se bo pajceka
v koritu železnomu furilo.
V kotlu krop je več vroč,
z njega se pari kak z gejzira.
Štefina je štrajerom velikoga
hanđara brusil, brusil i fučkal
da bo lekše pajceku gota prebušil
i krvco crleno za čurke v ranjico pustil.
Ljudi so komaj pajceka
z koca vun speljali,
debelo vože za vrat mu zvezali .
Bogec, em se ne dal,
tak je cviljil ,roktal ,frktal
tak se opiral, noge v zemljo rivljal,
z repom sim-tam, vrtel, kak da je znal
da mu to bo sudnji den.
I si so na pajceka kak kauboji zajašili,
v gobec mu lonček rakije zlili,
kej ga bodo lekše vmorili,
sami se fanj z pajcekom napili .
Al je on brži i pametnejši bil
pak im je pobegel i pobežečki ovak rekel :
ljudi kej ste si ponoreli,
tak ste puno rakije na moj račun spili,
da me leže bote pod nož spravili.
Kej ste se z svojem duhom posvadili
i mene bote bokca vmorili ?
A ja vami nesem ništ napravil !
i ja bi si još poživeti štel –
kej mi v toplomu kocu fali?
Došla je Baroka Jožino iskati,
počela je noreti i vikati:
em si pak puno rakije prežganice spil
so ti joči tak steklene , smržljene ,
zglediš kak Drakula- lampir ,
kak da si tri pajceka vmoril i
celo putrico rakije spil.
Vidim da je pobegel!
Prav je napravil!
Kak da je mene pital!
Tak ste se za njegvo meso polakomili,
znaš, ve bote friško figo dobili.
Ne bo se vidlo koliko prstov
mu je slanina debela . Mora se još raniti,
dobroga napojai kokruza dobiti. Živijo naš pajcek.
***
SPREVOD
Nešče je hmrl. Ide sprevod po vulici
stiha i potiha, kak da se nečega boji,
kak mrkla ,žmeka, crna tišina,
sprevod ide, čkomi.
A crna zglancana kočija prolazi,
samo se čujo žalosne konjske potkove
i leki ljudski koraki, kak sprevađa mrtveca,
čuje se šuštanje ženske svečane, svilne obleke,
crno se svetle muški kloboki /škriljaki/
kak naklon za naveke.
Bič kočijaša, foringaša, kak vozi
po zadnji pot mrtvoga si pajdaša.
Nešče je hmrl.
Si ido poleko.Vlečo nogo za nogom.
Dečec kej teškoga, zadnjega križa nosi,
velečasni v crni reverendi,
a njegov beli, šterkani, špicani haljetek
se na lekom vetru klati.
Crna kapa na tri roga glavo mu krasi
čvrsto mu roka srebreno svetilnico
z svetom vodicom drži.
Prinosi velikoga crnoga , staroga molitvenika ,
bo zadnjo litanijo mrtvecu nad grobom z njega zmolil
za mrtvecom ga v grob hitil.
Ide sprevod i čkomi.
Kak da se mrtveca boji !
.
Vozi se mrtvec v crnomu sanduku
s zlatnemi anđeli i girlandami
a lampaši mu svetle poslednjega pota.
Ide mrtvec v svojo rako .
Vozi se neživa materija
negda, kej je živa srca bila ,
napačena dušica, prazna larfa
žeđna Božjega lika.
Ide sprevod, potiho, čkomi.
Tišina crna i žmeka kak od ilovače.
Ukop. Samo se čuje nečiji jecaj i topi zvok zemlje
i grobarove motike kak groba zameče.
I zvonara kak dogo, dogo zvoni,
a velečasni potem skrušeno, sablazno veli,
da smo si negda prahi zemljani bili ,
i da se, pak, bomo v praha pretvorili.
Zemlja k zemlji .
Kam so prešli si oni lepi, mladi cajti,
lepe dekle, mlade snehe , popevke, vino crleno,
svati i življenje veselo? Kam so prešli ?
Denes smo je zanavek, zakopali
pri Jakupovi virovski kapeli!
Sprevod je gotov.
Mrtvec je otišel na on svet spat!
Pokoj mu duši! Bog mu oprosti grehe .
Sprevod je zanavek gotov.
Si najempot z groblja doma beže
kak da jih je strah
da ne bodo tu z mrtvecom morali ostati!
A morti ido na karmine malo jesti,
kupico vina za pokojnikovo dušo spiti,
leko zemljico mu poželeti ,
morti , još jedenpot ,onak,
zadnjo sozo za mrtvecom spustiti .